je počasi prilezel iz svojega kota in odkimal z glavo, da ne: niti vedel ni, kaj je to, nikanje. Kajti tam, od koder je prišel, mladina ni poznala te gosposke igre; tam so le kozo bili in lovili ‒ kar pa je bilo zrelejših, so se skušali v lučanju kamnov v lončke na brzojavnih drogih in v vlake. Pirčevi mami je dobro delo, da se je po zaslugi mladega veščaka pokazal sramotni položaj vendar v milejši luči, in je v zahvalo odrezala še kos kruha.