Ali drugič je zopet čakal na Sultana in Sultan ga je že poznal in tudi brez vabila s kostjo prijazno pritekel k njemu, da ga ovoha. se je držal še kmečki duh: dehtel je po tratini, po soncu, po gozdu ‒ Sultanu so se zbudili stari spomini, pomigal je z repom in čudno zatulil.