Tožilo se je po tovariših iz živalstva, zato je Sultanovo tuljenje in lajanje koj obrnilo nase vso njegovo pozornost. Pes je v hiši ‒ to mu je bilo v veliko tolažbo! Prežal je nanj in se mu je posrečilo o pravi priliki priti na dvorišče; v žepu je imel pripravljeno kost, zagnal jo je psu, ki z gospodarjem vred ni bil nikdar dodobra sit in ki jo je s hvaležnim renčanjem pobral, potem pa, nekajkrat se ozrši po mladem, neznanem pokrovitelju, stekel za starim. Nanča je stoječa na stopnicah opazovala nezaslišani dogodek in prestrašena zavpila: », beži, te bo!«