Pogrešal je gospoda Franketa. In pogrešal je staro Rozalo, že štirideset let je služila pri hiši in mu je večer za večerom pravila lepe storije o divjem možu, o razbojnikih, o grofinji, ki je zajedla devet graščin na samih kurjih kožah, in pesmic je znala nešteto in se jih je naučil pri njej, na primer tisto: »Delajmo, delajmo zlata kolesa, da se popeljemo v sveta nebesa! godejo, kar najbolj morejo, da se nebesa tresejo.«