, prijetno razgret od vina in ves zamaknjen v pogovor, je vstal in šel za kozarcem, kakor sveti trije kralji za zvezdo ‒ na je bil čisto pozabil. Šele ko mu je pogled zadel ob sovražnika v drugem kotu, se mu je zopet oglasila pravdarska vest in ni mogel drugače ‒ dvignil je pest, zažugal in rekel: »Ti, ti, ti, ampak da veš, po mojih ozarah ne boš vozil, ti ... « in je nekaj zamrmral. Potem je sedel za županovo mizo.