Muhobor je imel namreč občinskega slugo, ta občinski je imel ženo, ta žena je imela na desni nogi otiščance, ki so jo k slabemu vremenu čuda skeleli, in kadar so jo skeleli, je mož vedel, da je treba vzeti dežni plašček, in kadar so ga takega videli tržani, so rekli: »Dež bo, občinski hlapec ima plašček!« in niso za svoje vsakdanje potrebe kar nič pogrešali vremenske hišice. Zato so s takim navdušenjem sklenjeno zgradbo vremenske hišice lahko z mimo vestjo začasno odložili, zlasti ‒ ker denarja zanjo itak niso imeli. Tak je bil torej Muhobor, taka njegova slavna zgodovina, taka njegova zgledna sedanjost.