Potem sta zavila v Rožno ulico ‒ Rožna se je imenovala, ker je v nji vedno po čem dišalo, čeprav ne po rožah ‒ in prišla čez spodnjo brv in za cerkvijo ravno ob ogalu pri »Pikapolonici« zopet na trg. Gospod Krunoslav je mimo oken gredoč seveda po kukal noter in videl gospodično ‒ slonela je pri oknu, pred seboj na polici je imela list in si z njim kvarila oči. Gospodu Krunoslavu ni dala vest, da ne bi vstopil.