O ti kapelici je šel glas, da pri nji straši: o polnoči prihaja izza kapelice črn dedec, glave nima nič, iz nosu pa mu maha kislo zelje. Potem sta zavila v Rožno ulico ‒ Rožna se je imenovala, ker je v nji vedno po čem dišalo, čeprav ne po rožah ‒ in prišla čez spodnjo brv in za cerkvijo ravno ob ogalu pri »Pikapolonici« zopet na trg. Gospod Krunoslav je mimo oken gredoč seveda po kukal noter in videl gospodično ‒ slonela je pri oknu, pred seboj na polici je imela list in si z njim kvarila oči.