Čitati pa je pričenjala ljubljeni dnevnik vedno na zadnji strani. Črno obrobljena mrtvaška naznanila in zahvale so jo najbolj mikale; dan na dan je čitala isto in isto klobaso o nepozabnem soprogu oziroma očetu, bratu, stricu in starem očetu, o hiši žalosti itd., pa ji ni kar nič opešalo zanimanje za ta predel dnevne literature. Zamolčati ne smemo, da ji čitanje ni šlo posebno gladko od rok, slabe oči in drobni tisk so jo ovirali.