Občinski tajnik in upokojeni nadučitelj je stopal počasi po občinski pisarni, od peči, kjer se je malo pogrel, do okna in nazaj in premišljeval, ali bi si nabasal pipo ali ne in ali bi vzel kako pisarijo v roke ali ne: nujnega ni bilo nič, v občinskih pisarnah ni sploh nič nujnega ‒ za tisto, kar je nujno, za tisto so orožniki. Pa vstopi župan: »Kaj novega, tajnik?« in gre po sobi gor in dol. »Lačen sem in žejen,« je odgovoril tajnik.