Tako je gospa še naprej pravila o balu, in ko je bil bal do kosti oglodan, še o tem in onem, kar je bilo novega v Lučah: o dacarju, kako nagaja, o davčnem inšpektorju, kako jih privija, pa mu je zadnjič dala pod nos: ‚Kajne, gospod inšpektor, davek se pravi zato, ker se z njim človek davi!’ in o novem sodnem pristavu: ta nič ne pije, zvečer v sobi sedi in študira; mož »Zlati«, je rekel, da mu bo stanovanje odpovedal; če ne da nič zaslužiti?« Ura je bila in bila, preden je gospe potekla štrena, pa bi ji še ne potekla, da se ni razgreta gospa županja preveč smejala vsaki novici. Ta smeh je cikal na zasmeh, zato je gospo nehalo veselje pripovedovati in rajši je prepustila besedo županji.