Stisnili so se v kot, zavekala je trobentica, potem so pa zapeli, da je kar zabučalo po kleti: »O-turala do tirala, do-tri-glava.« Pesem je donela pod oboki, da je kar luč trepetala, iz kleti so se pa pričeli polagoma izgubljati drug za drugim suhi, parfumirani gospodje v cilindrih in z njimi rdečelične, živahne, razgrete dame. Koj je bilo za par kubičnih metrov več prostora.