In če si ti obsojen, prijatelj, da ostaneš še naprej parazit človeške družbe, ostani parazit; moja ura je prišla in kar se mora zgoditi, naj se zgodi!« Filozof in suplent Vrbajs je bil zelo neljubo presenečen, ko ga je po teh besedah dr. sunil z desno in z levo pestjo v rebra, potem ga je pa pričel bunkati po glavi, da mu je klobuk odletel na tla in da se mu je kar iskrilo pred očmi. Dr. je glasno štel svoje udarce, in ko jih je bilo petnajst, je rekel: »Tako! Zdaj me pa pojdi ovadit, ti, ti parazit!«