Tako je prišlo, da je bil v zasmeh večnim neizprosnim naravnim zakonom ‒ Vrbajs oproščen, pa zaprt ... IV. Vrbajs je, z zobmi škrtaje in polglasno pred se rohneč, hitel slepo naprej po cesti: niti svojega lastnega ravnatelja ni zapazil, ki mu je prihajal naproti in je bil v duhu že pripravil roko za pokroviteljski odzdrav ... ga je komaj došel.