In od bolečin se mu je nabrala pod čeljustmi neznanska oteklina, velika kakor reglja, in oteklina je rasla, da naposled ni mogel nič več jesti ‒ le piti, če je kaj imel. Razbolel se mu je še vrat, ni mu bilo več prestati in preudarjal je, ali naj obupa ali naj skoči v vodo. Napravil je celo že svoj testament, ki je seveda spričo njegovih skromnih imovinskih razmer obsegal le dve točki: svoje telo z vsem, kar je na njem, je izročil materi zemlji, dušo pa Bogu, če jo bo hotel.