Zaprle so mu sapo; le plašno je gledal sodnika in ga s povzdignjenima rokama nemo prosil, naj ne izziva s svojimi strahovitimi grožnjami jeze nebes, saj bo on,, priden in poslušen kakor kužek, kateremu je bil v plašnem pogledu in v prosečih kretnjah rok resnično podoben. Sodnik je končal svoj ukor. si ni mogel kaj, da se ne bi še enkrat z izrazom prekipevajoče hvaležnosti ozrl po nesrečnem Vrbajsu, potem pa je, čestokrat opominjan po sodniku in dregnjen po slugi, razložil sledečo mukotrpno predzgodovino svoje klofute in njen nepričakovani učinek.