Obraz mu je zlezel narazen, zamižal je, pritajen smeh mu je stresel prsi in glavo, obrisal si je solze in nos in potem zaupno izjavil, da ga res nekoliko ima, Bogu, ampak ravno prav in ne preveč.
Sodnik je naklonjen počakal, da se poleže smeh v občinstvu. »,!« je potem rekel, »moje srce je žalostno, da vas vidi takega.