V beli postelji je ležal, bil je bled, glavo je imel zavezano, oči pa so jasno in veselo gledale župana, ki se je prijazno dotaknil bolnikove roke. Župana je tiščalo v grlu, smilil se mu je mladenič, smilil pa se je tudi sam sebi, da je v takem položaju. Hotel je govoriti možate, naklonjene besede, toda vse, kar je spravil iz ust, je bilo: »Dobro, dobro ‒!« je odgovoril: »,!« oči pa so mu uhajale tja proti durim in milo vabečemu njegovemu pogledu se je vdala Čopka in stopila je k postelji.