Hitela je pot kazat. Onostran veže je odprla duri, gospod župan je vstopil, za njim se je v zadregi noter zmuznila ‒ toda z nadučiteljem vred je ostala kar pri durih. V beli postelji je ležal, bil je bled, glavo je imel zavezano, oči pa so jasno in veselo gledale župana, ki se je prijazno dotaknil bolnikove roke.