Krenil je ob plotu do lese in po znani stezi skoz vrt. Le mimo, pod njenim oknom vsaj bi rad šel še zadnjikrat in potem čez dvorišče na cesto pa zopet domov. Bližal se je luči, razsvetljenemu oknu, stopal je pre vidno, umikati se je bilo nizkemu, v šumečem vetru se gibajočemu vejevju.