Ali so se ti možgani prismodili, kaj, ko si zjutraj si žgal tiste svoje lepe, ti mila ti neumna!« Dacarja so gotovo navdajali najboljši nameni, učinek njegovih besed pa je bil ravno nasproten, nego ga je pričakoval. Krunoslav je vstal izza mize, bliskalo se mu je po čelu in v očeh, tresel se je od togote in kadar je bil togoten, mu je usahnil vir besedi.