Pa najpomembnejšega nimamo ‒ rodbinskega miru.« Gospa nadučiteljeva je vsa zbegana poslušala, spodobilo bi se, da bi kaj vmes rekla, toda kaj, da ne bi bilo razžaljivo za gospoda župana. Majala je torej zgolj z glavo, sklepala roke, tleskala sočutno z jezikom in izjavila: »Ti moj Bog, ti moj Bog!