Tolažila jo je in božala in ni vedela, kaj je in kaj bi storila; spomnila se je, da možu pri notranjih zadevah dobro stori in vprašala je, če sme postreči s kozarčkom ... Županja se je polagoma toliko pomirila, da je, ganjena odklonivši ponudeno okrepčilo, slednjič razodela, kaj ji teži srce in kaj jo je pravzaprav privedlo pod to nizko streho. »Oh,« je rekla, »ta nemarna sodnija, koliko nesreče je že spravila nad našo hišo! Moj ‚človek’, taka duša, zlata vreden ‒ ali odkar po Muhoboru straši sodnija, ka kor izpremenjen!