, imenovana »Čopka«, ker je imela na čelu med bujnimi temnorjavimi lasmi majhen šopek sivih, je zardela, očitajoče je pogledala očeta, spodnjo ustnico je malce pomolila naprej ‒ zamerljivo so domači imenovali ta pojav, jokava pa je bila, če je zgornja ustnica stopila v ospredje ‒ zašepetala je: »Dober dan!« dala roko tujemu gostu, pa jo hitro zopet odtegnila, potem pa po prestani tej ceremoniji se globoko oddehnila. Bila je dobro, plaho dekletce. Zdelo se ji je, da bi bilo kaj lepo živeti, če bi ne bilo tujih ljudi na svetu, ki jo vsi tako kar po domače gledajo in hočejo, da se z njimi pogovarja o praznih vsakdanjih stvareh, ki je prav nič ne zanimajo.