Koliko ima ta človek dela, živa duša ne verjame in, kakor rečeno, zame ni večje slasti, nego poslušati ga, kadar tarna zaradi preobilnega posla. Ko sem ga pri letošnjem obisku ob petih popoldne dvignil iz pisarne, kjer je ob mojem vstopu baš s trpečimi pogledi in s trudnima rokama po mizi sukal in obračal debel, še s konopcem omotan spis, se mu niti govoriti ni dalo. Molče je zaklenil pisarno, me vedel pri stranskih durih iz sodnega poslopja in potem po skritih ulicah v temno gostilno.