... Moj Bog, če se spominjam, koliko smo tačas udušili vina, še danes občudujem s sveto grozo naše tedanje želodce. No, krčmar je pa tudi upošteval naše vrline in zasluge na tem področju in zato dosledno preziral ponovne pritožbe nam sovražnih zgagastih filistrov v sosednji sobi in čmerne stranke nad nami, ki niso imeli smisla za glasbene užitke in jih je posebno vznemirjal ritmični topot nog in žvenket kozarcev, s katerima smo obligatno spremljali »orkester«. Tako je bilo vse dobro in v redu in pogrešali nismo ničesar razen primerne subvencije mesta in dežele za naše kroke.