Bližam se oprezno in vidim v temi veliko gručo žensk ‒ menda so se bile baš končale litanije v Šenklavžu ‒ iz gruče pa se je čul razburjeni glas moje. Ihtela je ‒ razločil sem svoje ime ‒ »zapustil ... v turških hribih ... nesrečna ... sv. ... teta ... « hitro vse vprek.
To prismojeno bitje je torej mislilo, da sem mu nalašč ušel, in zavoljo tega uprizorilo ta skrajno smešni in mučni škandal!