Pisala je seveda takoj zjutraj navsezgodaj (menda se je bala, da se sv. ne skesa) teti zavoljo velike slatinske steklenice lanenega olja za sv. in ‒ sedaj sem bil menda že zaaran! Pričelo se mi je zelo muditi v mesto. Po poti pa sem še izvedel, da so ‒ tako je bilo ime »nedolžnemu otroku« ‒ natanko znane moje rodbinske in imovinske razmere, da ve moj poklic, koliko imam plače na mesec, kam zahajam v krčmo in ‒ da sem na dobrem glasu v Ljubljani.