No, spanja mi ni motila, in ko me je zjutraj zbudilo bingljanje in brenčanje tramvaja, je bila že pozabljena.
Pa mi jo prinese opoldne, iz pisarne idočemu po Starem trgu, sam vrag naproti, zročo me z velikimi svojimi očmi tako zaupljivo, da sem se nehote ustavil, očetovsko ji pokimal z glavo in jo dobrohotno pač vprašal, kako je kaj spala po koncertu in če se ji je kaj lepega sanjčkalo. Kaj bolj nedolžnega in praznega je pač nisem mogel vprašati ‒ ne?