Odločiti smo se torej morali, da bomo odslej kar sami doma v delavnici klepali kritike. ‒Žrebali smo torej v uredništvu, kdo da mora prevzeti ta posel, in ‒ glej! ‒ žreb je prav preudarno določil tovariša, tistega, ki je stalni referent o panoramah in torej tudi neke vrste kritik. No, naš »panoramar«, kakor mu pravimo, je lepo, brez ugovora prevzel novi, po usodi mu naklonjeni posel in priznati se mora, da njegove gledališke ocene pravzaprav niso bile tako slabe, ako se upošteva, da je mož zgolj doslužen brambovski narednik, ki ne loči violinskega ključa od hišnega in primadone ne od premiere!