Opoldne mi pritovori njegova pobožna, titularna devica šestdesetih let, ogromno torto, ki bi zadostovala za pol leta želodčnega katarja, nadalje velikanski šopek, pisan in duhteč kakor tisoč petelinov, in slednjič prav lep pozdrav od gospo da in gospe, ki ju naj zvečer gotovo obiščem. Najsijajnejša točka vsega slavja me čaka ravno zvečer: to je govoranca Rebule v krogu ad hoc zbrane prijateljske družbe. Govori so vobče tostran Sotle tako malo priljubljeni kakor salonske suknje: le kadar ni nikakor drugače, jo oblečeš ali jih poslušaš ‒ z žalostno vdanostjo v srcu.