Čili in dobre volje; namreč in jaz, medtem ko je Vatroslav čmerno pljuval okrog sebe, tožil, da ga bolita glava in želodec, in izražal neupravičeni in razžaljivi sum, da sva ga sinoči pitala menda z jedjo in pijačo, ki jo je že kdo drug prej prebavil, ker se prav takega okusa ne more iznebiti iz ust ‒ fej! Tako je torej zdelala tega veleplaninca že kratka včerajšnja pot iz Trebnjega v Mirno, čeprav je imel lepo okovane čevlje na nogah, zanesljivo gorjačo v roki in polno škatlo vazelina v žepu! Sonce je pripekalo in, ker je bilo mnogo gostiln ob cesti, smo bili močno žejni.