»Pa mi jo žingamo, pa mi jo žagamo, jaz pa le počas jo režem in kosim, kosim.« sva zapela in tisto notranjsko: »Jest sem jo pa vidu, vidu, vidu, vidu,muho, muho, muho, flige one bavh.« Nočnima čuvajema ‒ ali je bil samo eden? ‒ sta pesmici zelo ugajali in dodala sva še ono: »Mengajekra ‒, mengajekra ‒, mengajekra ‒,′ ga je Kranjica daaala. ‒«