Stvar je bila taka. Gor na ne grem, ker vem, da je nevarno, in mi je v svarilen vzgled mlad nadobuden človek, Vatroslav po imenu, ki je toliko časa hodil na, da je dobil volka! Ali da grem do vznožja in gledam od spodaj »nad neba obok«, kakor pesem pravi, temu ni ovire in tako smo se tistega lepega dne sešli jaz, in tisti suhi, ki je odličen narodnjak in zaupen mož naše stranke tam nekje na Gorenjskem; pogodili smo se z državno železnico za vožnjo do Dovjega, od tod pa jo mahnili skozi Mojstrano v Vrata.