Sodnik je velel Ažmahu, naj sede na klop; sam si je pa njemu nasproti primaknil stol, se oprl na stolovo naslonjalo in ga pričel prijateljski izpraševati, kje je nazadnje delal ali služil in kaj ga je prineslo semkaj. Zgovorni Ažmah je drage volje povedal, da je bil nazadnje za hlapca daleč, daleč tam na Gorenjskem, še naprej od Pomagaj, v kraju, ki se mu pravi Trbiž. Ta kraj je pa sila čuden kraj, v tem kraju jedo ljudje tudi ob petkih golaž, cerkev imajo pol premajhno, njemu, Ažmahu, so pa koprive vtikali v škornje!