Sedel je bolj na hrbtu nego drugod, za klobukom se mu je zibalo orehovo pero, svoji dolgi nogi pa je stezal daleč pod mizo, da sta gledali na drugem koncu izpod nje. »Fantje, bežite, dekleta gredo!« se je prijazno zadrl, da so šipe zapele. Zavedal pa se je takoj tudi družabnih dolžnosti, ki jih ima človek, ki ni dosti drugačen nego kavalir, in je pozdravil in izpregovoril: »Krščen Matiček ‒ ta pa ta, lepa kakor nova cvancgarca!