Pri Šipljevi krčmi se je ustavila, ondu je bil najlepši razgled ali ka-li ‒ kar ločiti se ni mogla od razgleda in se je sukala in obirala, ali se ne prikaže kdo iz krčme in jo ogovori. Dopoldne in popoldne in po večkrat je hodila to pot in se je zgodilo, da se je res pojavil na pragu in jo prijazno pozdravil: »Bog daj, gospodična!« O, je bil gostilničar, torej olikan človek: on se ni norčeval!