Zamežala je, toda se hitro spet otresla mračnih misli.
»O, gospod, ne ... zakaj ne pijete? ... jaz ... saj je res ... « Natočila mu je in lično zažvrgolela: »Za čašo vinca rujnega pošten življenje da,« in je pojoč zibala glavo, da človek ni vedel, ali jo je bilo lepše videti ali lepše slišati.