Takih marel ob lepem vremenu ne nosijo ljudje, če niso nemara prav visokega rodu. Zapustila sta ga samozavest in zgovornost in ni zmogel daljšega odgovora nego: »Nikogar.«
Sitno se mu je zdelo, počasi si je nalil, počasi je pil in počasi dotakal; obširno se je odkašljeval, važno sukal klobuk in se praskal po glavi ‒ vse to, da zopet ulovi izgubljeno ravnotežje duha, pa tudi zato, da bi vznemirljiva prikazen z rdečim sončnikom videla, izprevidela in upoštevala, koliko ima on opravila, in ga ne bi več motila in spravljala v zadrego z ogovori in vprašanji.