Niso sanje. Ženska je, iz mesa in krvi, in mlada je ‒ belo, pikasto jopico ima, višnjevo krilo in odprt rdeč sončnik ‒ suče glavo, obrača oči po kotih in zdajci jo začudeni Smuk čuje: »Ali ni nikogar doma?« in mu je zvenelo po ušesih, kakor da je že prej dvakrat vprašala enako. Nenadna in nevajena je bila ta prikazen.