Dobri Smuk pa je zopet sameval. Hardun! in O primoj! ‒ sameval čisto sam sredi že omenjenega nebroja muh, ki so se pasle po mizi, rojile po sobi, brenčale ob šipah in nagajale Smuku okoli nosa. Sam je bil, grelo ga je, parilo se je razlito vino in dehtelo, muhe so šumele, od daleč mu je bila ob uho enakomerna pesem cepcev ta-ta-ta-ta ta-ta-ta-ta, ta-ta-ta-ta ta-ta-ta-ta, ta-tata tatata brez konca in kraja in Smuk bi bil nemara zakinkal.