Pri četrtih vratih je postala. Tipajoč je segla po, oprijela se za ročaj in ga potegnila, potem pa omahnila na prag ‒ moči so ji bile pri kraju in zdelo se ji je, da bo kar zaspala in se ne bo nikdar več zbudila. Kakor v polsnu je čula odklepanje vrat, govorjenje moškega glasu in ženskega, pred očmi ji je zableščala luč, več rok jo je spravilo v zaduhel gorek prostor in potem se ji je mešalo in ni več ločila v svojem spominu, kaj je bilo res od vse grozote in kaj le sen vroče groznice.