Poizkusila je zaklicati za onimi tremi: »Sem že lepše videla!« in »Pik adut!« pa ni bila kos govoriti in ni mogla drugače dati duška svojim občutkom, nego da je z roko ob nosu pokazala za odhajajočimi rogovilice ali, kakor pravijo v Ljubljani, ‒ osle. Blažene Koseze je niso videle nikdar več. Niti ne bi vedeli v Kosezah, ali še živi ali ne, da ni par let po popisanih dohodkih prišlo pisanje od ljubljanskega župana na onega v Kosezah zastran čisto majhnega otroka, ki spada pod Koseze in ga naj prevzemo in rede.