Uboga zapuščena gospodična je ostala sama sredi ceste, ječé lovila sapo, gladila si strgano krilo in se bridko jokala. Poizkusila je zaklicati za onimi tremi: »Sem že lepše videla!« in »Pik adut!« pa ni bila kos govoriti in ni mogla drugače dati duška svojim občutkom, nego da je z roko ob nosu pokazala za odhajajočimi rogovilice ali, kakor pravijo v Ljubljani, ‒ osle. Blažene Koseze je niso videle nikdar več.