In tretjič recimo, da se mu je pripetilo in so ga prijele slabosti ‒ bolnik je revež, bolniku ne smeš ničesar zameriti ‒ ne le da mu ni pomagala, da bi mu držala glavo in rekla kako tolažljivo besedo, še zaničevala ga je in mu potem ves ljubi dan tako rekoč v zobe metala tisto reč. Kadar je torej kazalo na to plat, se je rajši ognil sobi in postelji in z njima združenemu sramotenju in si rajši volil seno in mir: zatekel se je v hlev, padel tja v svoj vajeni kot in obležal kakor snop. Smuk je torej baš zbiral svoje telesne in duševne sile, da vstane.