Če se je pa stvar krotovičila in se seja nikakor ni dala pognati k zaželenemu koncu in se je bližala opoldanska ura, tedaj je prijatelja prijelo, bolest mu je šinila preko lica in vsem se je smilil, ko nas je moral zapustiti sredi seje. Revmatizem je vražja reč! Pa smo po njegovem odhodu na stežaj odprli okna in pridno sejali še dve, tri ure.