Le v nadlego so in mislim, če jih ne bi bilo, ne bi jih pogrešal. Pa se mi vendar vedejo v stanovanju, kakor da nisem jaz tisti, ki plačuje bridko najemnino z gostaščino vred in dimnikarjem, nego da so najemnice muhe in da je stanovanje njihovo in da sploh ni na ljubem svetu nikogar poleg njih. In moj beli slamnik, ki še visi na kljuki, poštena kranjska duša, in verno in vdano pričakuje, da se vrnejo prijazni sončni dnevi, moj slamnik, mislijo, da je ustvarila dobrotljiva narava edinole zato, da na njem dajejo duška svojim mračnim občutkom.