Zazvončkalo je in je prišel, častitljiv mož v mašnem plašču, z dolgo belo brado in z zlato palico in se je obnesel in ni bil čisto nič podoben stricu, še glas je imel malo drugačen. Mi, kar nas je velikih, smo bili tako zamaknjeni v nebeškega gosta in v njegov sijaj, da se niti brigali nismo za to; dekletce pa je imelo povsod svoje oči, in ko je dostojanstveno spet izginil, je rekla in povedala: » ni bil nič ranjen.« Iz tega dejstva je sklepala, da se bo tudi srečno izmazal skozi nevarnosti in grozo vojne in prišel kakor druga leta, in se je izkazalo, da je sodila prav.