Ti preudarki so vršeli po dacarjevi glavi, in ko je z očmi postrani šinil mesarico in tisti polni njen obraz, tiste žive ji oči, tiste njene bele, široke zobe, ki v vsem tem ni bilo niti sence kesa ali strahu, se mu je pričela poleg ogorčenja polagoma oglašati tudi skrb, od daleč, rahla, nedoločna; komaj zgrda jo je odganjal. Petelinčkova pa je na sodnikova vprašanja že odgovarjala, in ko je odgovarjala, je šegavo povešala oči in se je v smešni zadregi grizla v spodnjo ustnico. Rekla je in brez ovinka priznala, da se je res zasmejala; »hahaha« se je zasmejala, to je res; vendar pa ni kriva, niti toliko ne, da bi človek kihnil.