Ni je maral gledati mesarice, kako se bo pred njim zgrudila v prah, vila tiste okrogle roke in ga za žive in mrtve prosila odpuščanja. O, saj dacar Karanfil ima srce ‒ kdo pravi, da ga nima! Toda gre za čast, in ko mu gre za čast ‒ je odpuščanje nemogoče!